Although I left university with a g

Although I left university with a good degree, I suddenly found that it was actually quite hard to find a job. After being unemployed for a few months, I realised I had to take the frist thing that came along or I’d be in serious financial difficulties. And so, for six very long months, I became a market research telephone interviewer.
I knew it wasn’t the best company in the world when they told me that I’d have to undergo three days of training before starting work, and that I wouldn’t get paod for any of it. Still, I knew that the hourly rate when I actually did start full time woukd be a lot better than unemploument benefit, and Icould woek up to twelve hours a day, seven days a week if I wanted. So, I thought of the money I’d earn and put up eith three days of unpaid training. Whatever those three days taught me – and I can’t realty remember anything about them today – I wasn’t prepared for the way I would be treated by the supervisors.
It was worse than being at school. There were about twenty interviewers like myself, each sitting in a small, dark booth with an ancient computer and a dirty telephone. The booths were around the walls of the fifth floor ao a concrete office block, and the supervisors sat in the middle of the room, lostening in to all of our telephone interviews. We weren’t allowed to talk to each other, and if we took more than about two seconds from ending one phone call and starting another, they woukd shout at rs to hurry up and get on with our jobs. We even had to ask permission to go to the toilet. I was amazed how slowly the day went. Our first break of the day came at eleven o’clock, two hours after we started. I’ll always remember that feeling of despair when I woukd look at my watch thinking, “It must be nealy time for the break”, only to find that it was quarter to ten and that there was another hour and a quarter to go. My next thought was always, “I can’t believe I’m going to be here untilnine o’clock tonight”.
It wouldn’t have been so bad if what we were doing had been useful. But it wasn’t. Most of our interviews were for a major telecommunications company. We’d have to ring up businesses and ask them things like, “Is your telecoms budget more then three million pounds a year?”
The chances are we’d get the reply, “Oh, I don’t think so. I’ll ask my husband. This is a corner shop. We’ve only got one phone.” And so the day went on.
The most frightening aspect of the job was that I was actually quite good at it. “Oh no!” I thought. “Maybe I’m destined to be a market researcher for the rest of my life. “ My boss certainly seemed to think so. One day – during a break, of course, she ordered me into her office. “Simon”, she said, “I’m promoting you. From tomorrow, you’re off telecoms and onto credit card complaints. I’m sure you can handle it. There’s no extra pay, but it is a very responsible position.”
Three weeks later I quit. It was one of the best decisions I’ve ever made.

Kết quả (Slovenia) 1:

Čeprav sem prekinil študij z diplomo dobro, sem nenadoma ugotovil, da je dejansko zelo težko najdejo zaposlitev. Po nekaj mesecih, sem spoznal, sem imel, da bi je frist stvar, ki je prišel ali pa bi bila v resnih finančnih težavah. In tako, za šest mesecev zelo dolgo, sem postal tržne raziskave telefonski intervju.Vedel sem wasn'ta najboljše podjetje v svetu, ko so mi, da bi morali opraviti tri dni usposabljanja pred začetkom dela, in da ne bi dobili paod za vse to. Še vedno, sem vedel, da urna, ko dejansko niso začeli woukd polni delovni čas je veliko bolje kot unemploument koristi in ITransporta woek do dvanajst ur na dan, sedem dni na teden, če sem hotel. Torej, sem mislil denarja bi zaslužili in pripravljeni integrirala tri dni neplačanega usposabljanja. Karkoli te tri dni me je naučil – in nepremičnin ne morem spomniti ničesar o njih danes-sem bil pripravljen za način, jaz bi se obravnavala nadzornikov.To je bil slabši kot pa v šoli. Je bilo približno dvajset anketarjev kot jaz vsako sedel v majhnih, temno stojnici s starodavno računalnik in umazano telefon. Kabine so bili po stenah, peti tla ao betonskega office in nadzorniki sedel sredi sobe, lostening v vse naše telefonske pogovore. Mi ni bilo dovoljeno govoriti s seboj, in če smo več kot približno dve sekundi iz konča en telefonski klic in začne še en, so woukd krik v rs, da pohiti in napredovati z naša delovna mesta. Imeli smo tudi vprašati za dovoljenje, da gredo na stranišče. Sem bil presenečen, kako počasi dan šel. Naš prvi odmor dan prišel na enajst ura, dve uri, ko smo začeli. Bom vedno spominjal občutek obupa, da ko sem woukd pogled na moje watch razmišljanje, "To mora biti nealy čas za odmor", samo da bi našli, da je četrti do desetih in da tam je bilo še eno uro in četrt iti. Moja naslednja misel je bila vedno, "ne morem verjeti, bom se tukaj untilnine ura nocoj".To ne bi bilo tako slabo, če kaj smo počeli, je bilo koristno. Vendar ni bilo. Večina naših intervjujev so bili glavni telekomunikacijsko podjetje. Mi bi morali Telefonirajo podjetja in od njih zahteva, stvari, kot so, "Je vaš proračun za telekomunikacije več kot tri milijone funtov na leto?"Možnosti so, da bi dobili odgovor, "Oh, jaz ne mislim tako. Jaz bom vprašati moj mož. To je na vogalu shop. Samo imava en telefon." In tako dan.Najbolj zastrašujoče vidik posla je, da sem bil dejansko zelo dober v tem. "Oh ne!" Sem mislil. "Mogoče sem namenjeni za tržni raziskovalec za preostanek svojega življenja." Moj šef zagotovo zdi, da mislim tako. Nekega dne – odmor, seveda, je ukazala me v svojo pisarno. "Simon", je rekla, "jaz sem spodbujanje vam. Od jutri, ste off telekomunikacije in na credit card pritožbe. Prepričan sem, da zmorem. Ni nobenega dodatnega plačila, vendar je zelo odgovoren položaj."Tri tedne kasneje sem nehal. To je bil eden izmed najboljših odločitev sem kdajkoli izdelanih.

Kết quả (Slovenia) 2:

Čeprav sem zapustil univerzo z dobro stopnjo, sem nenadoma ugotovil, da je pravzaprav zelo težko najti službo. Potem ko so brezposelni za nekaj mesecev, sem ugotovil, da je morala frist stvar, ki ste jo dobili skupaj, ali sem v resnih finančnih težavah. In tako, šest zelo dolgih mesecih sem postal telefonski anketar tržne raziskave.
Vedel sem, da ni bila najboljša družba na svetu, ko so mi povedali, da sem moral opraviti tri dni treninga pred začetkom dela, in da je ne bi dobili PAOD za nobeno od njega. Kljub temu, sem vedel, da woukd je urna postavka, ko sem dejansko pa začeti s polnim delovnim časom veliko bolje kot unemploument korist, in Icould woek do dvanajst ur na dan, sedem dni na teden, če sem hotel. Torej, sem mislil na denar sem zaslužil in pakirajo eith tri dni neplačanega usposabljanja. Ne glede na te tri dni me je naučila - in Nepremičnin danes ne morem spomniti ničesar o njih - nisem bila pripravljena na način, da bi se zdravi z nadzorniki.
To je huje kot biti v šoli. Je bilo približno dvajset anketarji, kot sem jaz, vsak sedi v majhni, temni stojnica s starodavno računalnikom in umazano telefona. Kabine so bile po stenah v petem nadstropju ao konkreten urad blok, in nadzorniki sedel na sredi sobe, lostening v vseh naših telefonskih intervjujev. Mi ni bilo dovoljeno govoriti s seboj, in če smo več kot približno dve sekundi, da bi končali en telefonski klic in začetkom drugega, so woukd kričati na rs, da pohiti in dobite na naša delovna mesta. Smo celo morali vprašati za dovoljenje, da gredo na stranišče. Bil sem presenečen, kako počasi dan je šel. Naš prvi odmor dan je prišel ob enajstih, dve uri po tem, ko smo začeli. Vedno se bom spominjal, da je občutek obupa, ko sem woukd pogled na mojo uro razmišljanja, "To mora biti nealy čas za počitek", samo da bi našli, da je četrtina do deset, in da je bilo drugo uro in četrt, da gredo. Moja naslednja misel je bila vedno "Ne morem verjeti, da bom tukaj untilnine ure zvečer."
To ne bi bilo tako slabo, če bi bil tisto, kar smo počeli koristno. Ampak to ni bilo. Večina naših razgovorov je bilo za večje telekomunikacijsko podjetje. Mi bi morali zvoniti do podjetja in od njih zahteva stvari, kot je, "je vaše telekomunikacije proračun več kot tri milijone funtov na leto?"
Možnosti so mi bi dobili odgovor, "Oh, jaz ne mislim tako. Bom vprašati svojega moža. To je trgovina na vogalu. Imamo samo en telefon. "In tako dan je šel naprej.
Najbolj zastrašujoče vidik delo je bilo, da sem bil pravzaprav zelo dober. "O, ne!" Mislil sem. "Mogoče sem usojeno, da je tržni raziskovalec za preostanek svojega življenja. "Moj šef gotovo zdelo, da tako mislim. En dan - med odmorom, seveda me je odredil v svoji pisarni. "Simon," je rekel, "sem vas spodbuja. Od jutri, ste off telekomunikacij in na pritožbe kreditnih kartic. Prepričan sem, da zmorem. Ni doplačila, vendar je zelo odgovoren položaj. "
Tri tedne kasneje sem nehal. To je bila ena izmed najboljših odločitev, kar sem jih kdaj naredili.